Fotograf, ki hodi po svetu s kosom papirja in pisalom

Simon Chang, dokumentarni fotograf, je prepričan, da lahko fotografi s svojimi deli ponudijo upanje. "Na tisoče se nas trudi, da bi ljudje ob pogledih na naše fotografije spregledali, se zavedli, da nismo mi in oni, ampak smo skupaj v tem svetu in da lahko le z medsebojnim razumevanjem in solidarnostjo svet spreminjamo na bolje."

Rojen v Tajvanu, je na Češko pripotoval pred dobrimi dvajsetimi leti, na magistrski študij fotografije na sloviti praški filmski akademiji Famu. Njegov mentor, znameniti dokumentarni fotograf Viktor Kolář, ki je Prago skozi objektiv beležil šest desetletij, ga je spodbujal, naj se vedno znova vrača na iste kraje. Hkrati mu je dejal, da za fotografe, ki si tega resnično želijo, ni ovir. Vstopajo lahko v kraje in prostore, ki jih želijo spoznati od blizu.

Simon je to vzel dobesedno. Dejansko vstopa v prostore, ki so bili marsikateremu fotografu nedosegljivi; tudi v psihiatrično bolnišnico v Erbilu, kamor do takrat niso dovolili nobenemu. A njegova pot fotografiranja ljudi z duševnimi motnjami se je začela že v češkem glavnem mestu, kjer je tri leta obiskoval stanovalke psihiatrične bolnišnice Bohnice, ter se za zdaj ustavila v Hrastovcu. "Vedno me je zanimalo, zakaj so določeni ljudje v psihiatričnih bolnišnicah in mi zunaj, zakaj lahko nekateri nastopajo na največjih odrih v državi, medtem ko denimo kraljice obleke nastopajo v majhnih klubih v temačnih polkletnih prostorih."

Tokrat so kraljice preobleke – drag queens dobile priložnost v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani, kjer si je njihove podobe skozi fotografski objektiv Simona Changa na samostojni razstavi mogoče ogledati do 8. februarja. V mestu, kjer živi že desetletje in pol.

Iz klubov v osrednji kulturni hram

"Zelo sem bil počaščen, da sem dobil priložnost tukaj izobesiti njihove fotografije. In tudi same – številne so se udeležile odprtja razstave - so bile zelo vesele, da lahko obiskovalci osrednjega slovenskega kulturnega hrama vidijo, kdo so. Prej so njihove fotografije visele na Metelkovi, v klubu Tiffany, Škucu, Galeriji Kresija. Zdaj so tukaj in ta nevidna linija med nami in njimi, ki se vselej poskuša družbeno začrtati, je vsaj zabrisana," pripoveduje Simon, ko stojiva v galeriji pred fotografijo, ki jo je izbral kot naslovno. Tisto, ki vabi na razstavo. Na njej z belo tančico, ki zakriva velik del obraza, stoji ženska s čutnimi rdeče obarvanimi ustnicami, lepim ozkim nosom in velikimi očmi zamišljenega pogleda, iz katerega seva bolečina. Šele natančen pogled, ki razkrije poraščen dekolte, da vedeti, da je za lepo naličeno podobo moški.

"Zakaj si se odločil, da bo to nosilna fotografija?" vprašam Simona, s katerim se srečava šele drugič, a njegova odprtost, dostopnost je prispevala k temu, da sva se takoj začela tikati.

"To je ena najmočnejših podob v tej seriji. Takšen vsaj je moj občutek. Kot lahko vidiš, moje fotografije niso opremljene z opisom, saj ne želim, da se gledalec obremenjuje z mojo razlago, mojim videnjem. Vsak naj si sam odgovori, kaj vidi. Če se vrnem k fotografiji, na kateri je Karmen Daš (umetniško ime op. p.), kraljica preobleke iz Maribora. Spomnim se trenutkov, ko sem jo fotografiral. Roke so se mi tresle. Bilo je v klubu Tiffany na Metelkovi. Vsi so se zabavali, pili, medtem ko je njen obraz v trenutku, ko sem ga ujel, odseval nekaj zelo osebnega. Drugi tega niso opazili, jaz pa sem, ker sem jo poznal že dolgo časa. Projekta fotografiranja kraljic preobleke sem se lotil leta 2021 in traja že štiri leta. Sam nisem fotoreporter, zato se moje fotografije razlikujejo od novinarske fotografije, ki mora prinašati informacijo, resnico, dejstva. Gibljem se med resnico, fikcijo in dokumentarnostjo. Na fotografijah je mogoče videti mojo zgodbo, moj odnos do tistega, ki je oziroma kar je na njej. Ne trdim, da je to resnica, saj so tudi drugi fotografi lahko fotografirali enako temo, a so videli povsem nekaj drugega. To je moja zgodba, tokrat s kraljicami preobleke, skozi katero se zrcali odnos, ki smo ga vzpostavili med številnimi srečanji."

Slovenci ste kot ovce, dobro se počutite v čredi

Kako težko ti je prav zaradi odnosa, ki ga omenjaš, narediti izbor fotografij za posamično razstavo, serijo?

"Zelo težko, saj ljudem ne želim prikazati le kraljic preobleke, ampak v tem konkretnem primeru Karmen kot osebo. Kdo je ona za vsemi temi plastmi ličil. LGBTIQ+ osebam, duševno bolnim, Romom, brezdomcem ... zelo radi, še preden jih spoznajo, ljudje dajejo etikete, ki so plod strahov, predsodkov, predstav, ustvarjenih na podlagi govoric, slišanih od drugih, v nekakšni želji, da bi jih s tem lahko naredili nevidne in se jim tako ne bi bilo treba približati ali jih razumeti. Zato sam s fotografijo ne želim potrditi predsodkov, ki jih imajo, temveč pokazati nekaj novega, drugačnega. Pogosto me ljudje vprašajo, kje sem fotografiral. "Čisto blizu," odvrnem, a sami jih ne vidijo, saj si ljudje izbiramo, kaj želimo videti in čemu se raje izognemo. Če ti v srcu ne sprejemaš LGBTIQ+ osebe, brezdomca, duševno bolnega ali kogarkoli drugega, ga tudi videl ne boš, pa čeprav bo živel čisto blizu tebe. Pogosto se sprašujem, kako lahko ljudje sodijo druge, ne da bi jih prej spoznali, se z njimi rokovali. Prepričan sem, da bi po stiku z njimi spremenili svoje mnenje.

Kako si razlagaš to izogibanje, nelagodje, strah pred drugim?

Pred časom me je eden tvojih kolegov vprašal, kaj menim o Slovencih? Ste zelo prijazni, izobraženi ljudje, a ste obenem kot ovce. V čredi se počutite varne in ko se nekdo želi iz nje izdvojiti, ste prestrašeni. Radi pomagate, a se, preden se odločite za ta korak, ozrete in preverite, ali pomagajo tudi drugi in če dobite potrditev, potem tudi sami priskočite na pomoč. Kot avtsajder, nekdo, ki prihaja od zunaj, vidim, da hitro podležete strahu, zlahka se vas prestraši, še posebej po letu 2015, ko se je država soočila z množičnejšim prihodom beguncev. Bil sem tam, ob meji s Hrvaško in Avstrijo, a bilo je dovolj dogajanje spremljati po televiziji, da si postal prestrašen, da ne omenjam podpihovanja politikov in manipuliranja s strahom ljudi.

Nekje si dejal, da sam nikoli nisi imel težav, tudi na ulici ne, zaradi tega, ker si že na prvi pogled drugačen. Je tako morda zato, ker te večina na cesti dojema kot turista iz Azije?

Seveda so kdaj tudi pogledi. Četudi bom v Evropi živel še dvajset let, bom po izgledu vedno drugačen. Pred dnevi je skupina osnovnošolcev, ki so bili na šolskem izletu v Ljubljani, za mano klicala "čin, čan, čong". Take stvari me ne zmotijo več, me ne zamajajo. Vem, kdo sem. Res sem včasih še malo zmeden; rojen in odraščal sem v Tajpeju v Tajvanu, že petnajst let živim v Sloveniji, pred tem sem sedem let živel v Pragi – sprašujem se, kam pripadam, a dejstvo je, da imam svojo zgodbo in to je najpomembneje.

Krik - ali me vidiš?

Fotografijo si poimenoval Lutke 'z doline, kar spominja na roman in po njem posneto serijo Dolina lutk. Zakaj lutke in ali nismo v tem pehanju za uspehom, v fevdokapitalizmu vsi lutke, večina nosimo maske, da bi ugajali, čim bolj ustrezali zahtevam, pričakovanjem nadrejenih, okolja, v katerem se gibljemo.

Imaš prav, ljudje nosimo številne maske in nenehno se odločamo, v kateri podobi se želimo kazati drugim. Podobno si kraljice preobleke s tem, ko nastopijo naličene, želijo oblikovati novo identiteto, le da je nam pri tem igranju vlog udobneje. Mnoge od njih so si nekega dne ob pogledu v ogledalo morale priznati, da so ujete v moškem telesu, in so zato številne šle tudi skozi tranzicijo, spremembo spola. Sami ne stopamo na oder, da bi nastopali, ker to počnemo v vsakdanjem življenju, one imajo potrebo po nastopu, po tem, da bi na glas izrekle, pokazale, kaj so. Sam to vidim kot protest, krik, "ali me vidiš". Želijo si pozornosti, sprejetosti, ki je mogoče zaradi svoje drugačnosti niso dobile v matični družini in zdaj oblikujejo družino kraljic preobleke, kjer delijo veselje in bolečino. V Sloveniji imajo tri hiše, kjer se družijo. V Ljubljani je zanje še v redu, že v Mariboru je težje, v javnosti imajo lahko težave, v manjših krajih je še toliko tesnobneje. Zgodba vsake posameznice je drugačna in ni lahka, saj morajo vsakič, da izrazijo sebe, vstopiti v preobleko. Govorim o svobodi, svobodi odločanja, da si, kar si želiš biti.

Slednje dobro ponazarjajo tudi besede ene od kraljic preobleke, Ize Kunt, ki je na eno od fotografij zapisala: "Dvom? Vprašanja! Zakaj to delam? Pred, med in po šovu. Kaj sploh delam? Me vidijo enako, kot se vidim JAZ? Ni odgovora, SAMA v množici obrazov. Smeh, žalost. Na koncu in začetku samo osebe s čustvi. Drag je naš medij komunikacije. Tudi pred in po mojem času," medtem ko je druga, Belladonna, vse to podčrtala s pripisom "Miselni vzorec vsake kraljice preobleke, ko ni na odru."

Zakaj si se odločil kraljicam preobleke ponuditi svoje fotografije kot platformo za izražanje?

Želel sem vključiti tudi njihove glasove, zato sem jih lani povabil za mizo Galerije Fotografija, natisnil fotografije in jim dejal, naj prispevajo svoje misli. A so bile še bolj ustvarjalne. Poglej podobo (pokaže na lik kraljice preobleke z brki in kronico na vrhu košate grive las, op. p.), ki jo je Belladona, ki prihaja iz Makedonije, narisala ob fotografiji. Zelo nadarjena ilustratorka je in tudi sicer so to zelo kreativne osebe.

V projektih, ki se jih lotevaš, je zelo pomembno vzajemno zaupanje. Kako dolgo si potreboval, da so bile pripravljene sneti maske, pokazati ranljivost, sploh pristati na to, da jih fotografiraš?

Sam teh svojih projektov ne jemljem kot delo. Nisem fotoreporter, ki ga urednik pošlje na teren in mu naroči, naj prinese fotografije v dnevu ali nekaj dnevih. Sam sem radoveden, a če se ne počutim udobno, sproščeno, varno, ne morem funkcionirati kot fotograf in ti občutki so vzajemni. Nujno je, da vzpostavimo medsebojno zaupanje, tako so me tudi one preverjale, ali imam iskrene namene. Počasi se gradi zaupanje in s tem prijateljstvo, a za to so potrebni meseci obiskov, srečevanj. Kot fotograf čakam na pravi trenutek, in ko te oseba ali več oseb, s katerimi se dobivaš, ob odhodu vpraša, kdaj prideš spet, se zgodba šele lahko začne.

Kdo je bolj nor in umetne delitve

A tvoja prva serija fotografij, ki si jih namenil ljudem, ki spadajo v skupino, ki je še danes pogosto odrinjena, so bile osebe s težavami v duševnem zdravju v psihiatrični bolnišnici Bohnice v Pragi. Zakaj, kaj te je pritegnilo?

Želel sem izvedeti, kdo je bolj nor? Ljudje, ki so v teh ustanovah, ali mi, ki smo zunaj. Seveda gre, tako kot pri marsičem, za umetno ustvarjeno delitev. Če bi lahko, bi prostovoljno živel notri. Šalim se. Moja mama je bila zaposlena v administraciji ene od splošnih bolnišnic v Tajpeju in z bratom sva jo vsak dan po šoli čakala v preddverju, kjer sem opazoval ljudi. Eni so bili žalostni, utrujeni, v bolečinah, drugi so z veseljem zapuščali bolnišnico z otroki. Najprej sem v Tajvanu študiral multimedijo, in ko sem dobil priložnost za magisterij v Pragi, sem jo pograbil z obema rokama. Na FAMU sem imel odličnega mentorja, dokumentarnega fotografa, Viktorja Kolářja, ki nas je spodbujal, naj se vračamo na iste kraje in tako sem sam hodil v Bohnice, ki jih sestavlja 35 paviljonov, v katerih je več kot pet tisoč pacientk in pacientov. Razprostira se v ogromnem parku, v katerega ima vsak dostop. Sam sem sicer imel priporočilno pismo FAMU, a sem tudi tam najprej nekaj mesecev navezoval stike, gradil prijateljstva, tako da lahko rečem, da sem fotografiral prijatelje.

Vsako prijateljstvo terja čas, ni ga mogoče izsiliti in ni mogoče delati bližnjic do njega. Tako so me sprejeli in oboji smo uživali v našem sodelovanju. To je bilo nekaj let po prelomu tisočletja in mogoče se čez desetletje spet vrnem in fotografsko dokumentiram tamkajšnje podobe. S tem zgodba dobi dodatno vrednost.

Najprej me je gnala radovednost, nato sem čutil odgovornost

A to ni bil tvoj prvi fotografski projekt na Češkem?

Ne, najprej so bili brezdomci. Kot študent sem z avtobusom ali vlakom po Češki najraje potoval ponoči, saj je bilo to najcenejše; in ko se v zgodnjih jutranjih urah, ob treh, štirih zjutraj pripelješ v neko mesto, kraj, tam, razen brezdomcev, ni nikogar drugega na ulici. V nekaj minutah smo vzpostavili stik. Povedali so mi za stvari, ki jih v mojem vodiču, takrat smo vsi uporabljali Lonely Planet, zagotovo ni bilo. In ko sem se naslednji dan vrnil, so bili ti isti brezdomci še vedno tam, a jih nihče razen mene ni opazil. Kot da bi bili duhovi, zato sem se spraševal, ali jih res samo jaz vidim ali gre za to, kar sem že omenil, da jih nekateri enostavno ne želijo videti, upajoč, da bodo tako dejansko nevidni. Spoznal sem, da imam občutek za ljudi, ki so potisnjeni na obrobje družbe, in kateri ima vsak svojo zgodbo. Na začetku me je gnala radovednost, kdo so ti ljudje, kasneje sem začutil odgovornost, da iz tega kot fotograf naredim zgodbo in svojo izkušnjo delim z drugimi, ker mogoče to, kar si ti misliš o njih, ni prava slika in ti ponujam možnost, da spremeniš pogled nanje. To je bilo in je še vodilo pri mojem ustvarjanju.

Ali si pri delu z brezdomnimi, kraljicami preoblek in ljudmi z duševnimi motnjami našel kakšno stično točko, poleg tega, da vsi spadajo na obrobje ali so manjšina?

To vprašanje mi je zelo všeč. V današnji družbi, naj gre za tajvansko ali evropsko, se zelo ceni tekmovalnost, inteligenčni kvocient. Že v osnovni šoli se začnejo vzpostavljati delitve. Najboljši učenci vedno sedijo blizu učiteljice, saj imajo slednje takšne učenke in učence raje. V odrasli dobi je, denimo za pravnike, politike pomembno, da jim nič ne uide izpod nadzora. Spregledan je čustveni vidik, čustvena inteligenca ljudi. Ljudje, o katerih me sprašuješ, so zelo čustveni. Ko začutijo potrebo, da bi jokali, jočejo, ko čutijo potrebo, da bi govorili na glas, tako tudi naredijo. Zelo so ekspresivni in obenem zelo iskreni. In prav to je zame kot fotografa najpomembnejše. Ne lovim trenutkov, ko človek nosi masko, ampak trenutke, ko je brez nje. Seveda jo tudi oni nosijo, a prav zaradi tega, ker z njimi preživim veliko časa, jo pred mano zlahka snamejo.

Drugačnost je zame začetek ustvarjalnosti

Kot sem že dejal, Slovence je strah drugačnosti, zame je drugačnost oziroma raznolikost začetek ustvarjalnosti. Če bi bili vsi enaki, bi bil svet zelo dolgočasen. Drugačne ljudi oziroma ljudi, ki jih večina dojema kot drugačne, po navadi najdeš za zidovi, kot velja za psihiatrične ustanove, v kleteh na Metelkovi ali na vogalih mest.

Ko je prvič obiskal Socialno varstveni zavod Hrastovec, kjer so nastanjene osebe s težavami v duševnem zdravju, pravi, se mu je najprej izrisala podoba prelepe pokrajine z gradom na hribu, a še preden se je povzpel nanj, je ob cesti zagledal mladega moškega, ki je zrl v prazno. "Bilo je bizarno". Stal je tam, kot da bi bil pozabljen od drugih, zato pravi, da niso strašljivi ljudje, ki tam prebivajo. Strašljivo je razmišljanje družbe, ki jih odriva, stran, daleč od pogledov, ki bi jih lahko dosegli.

Ko primerja stanovalce Bohnic, Hrastovca in psihiatrične bolnišnice v kurdistanskem Erbilu, ki stoji nasproti velikega nakupovalnega središča, stično točko vidi v kupu pomirjeval, ki jih morajo zaužiti, "da izgledajo kot zombiji. V Pragi morajo po obroku pojesti osem do deset različnih tablet, zaradi česar se tresejo, sline, ki jim teče iz ust, ne morejo kontrolirati. Ko sem bil lani, po dvajsetih letih spet tam, so bili objekti sicer obnovljeni, pristop do pacientov pa se ni kaj dosti spremenil. Zdravljenje še vedno poteka na način, kot je bil v prejšnjem stoletju. V Bohnicah in Erbilu je bilo tudi veliko političnih zgodb. Ena od stanovalk je vsakič, ko je prišla do mene, vprašala: "A mi tisti moški še vedno sledi", čeprav ni bilo nikogar, a je še vedno čutila posledice nekdanjih svinčenih časov.

Prostovoljno se je dal zapreti v grad Cmurek

Simon se je, da bi občutil, kako je biti zaprt v ustanovi, celo dal za tri tedne zapreti v grad Cmurek, danes Muzej norosti, nekoč zavod za duševno in živčno bolne ali v ljudskem jeziku "norišnica", katerega stanovalce so prve deinstitucionalizirali.

"Bilo je strašljivo, veliko bolj, kot sem si predstavljal, da bo," opiše svoje občutke bivanja tam. "To so prostori, ki imajo stoletne spomine. Najprej so v njih živeli fini gospodje in gospe, nato so za zidove zaprli ljudi, ki so potrebovali pomoč. In bilo je mogoče čutiti te spomine, ki so jih hranili zidovi, in energijo številnih tam zlorabljenih ljudi, od katerih so nekateri tam tudi umrli."

Simon je živel v pritličju. "V katerikoli prostor sem stopil, sem skozi okna videl le zidove. Že to človeka navda s tesnobo. Mimo okna sobe, v kateri sem bival, se je neko noč sprehodila bela mačka, a jaz sem s kotičkom očesa videl le bel obris, ki je počasi zdrsnil z desne strani mojega zaslona na levo. Na smrt sem se prestrašil, misleč, da gre za duhove," pove in doda, da se je zavestno odločil, da en teden sploh ne bo zapustil gradu, katerih vrata je kustosinja Muzeja norosti zaklenila vsak dan ob 15. uri, in Simon je v njem ostal povsem sam. Do naslednjega jutra.

V vseh teh ustanovah si se srečeval tudi s pacienti, ki so bili potencialno nevarni tudi zaradi neustrezne obravnave. Se nisi nikoli počutil ogroženega, te ni bilo nič strah?

Ja in ne. In tu je tudi moj odgovor, zakaj se nerad učim tujih jezikov, tudi slovenščine. Bojim se, da bi preveč razumel in bi zato pristopal do ljudi s predsodki. Ne želim, da me jezik zavede, osredotočam se na čustva in mimiko tistega, h kateremu pristopam. Ljudje, ki živijo v teh ustanovah, niso le pacienti, so ljudje s čustvenimi brazgotinami, nosijo bolečino, ki jo želijo deliti. Pristopam z željo, da jim prisluhnem, čeprav se moja žena s tem, da sem dober poslušalec, ne bi strinjala, saj doma veliko govorim. (Simon se nasmehne. Medtem pride mimo gospod srednjih let in si z zanimanjem ogleduje katalog razstave s kraljicami preobleke. "Vzemite enega," pravi Simon. "Ne bi se dobro končalo, če bi kaj takega prinesel domov," odvrne in odide.; op. p.)

"To sem imel v mislih, ko sem govoril o predsodkih," pojasni Simon, ki doda, da ga je vedno vodil napotek že omenjenega mentorja iz Prage, da lahko vstopi v vse prostore, v katere želi.

"Imel je prav. Direktorju bolnišnice v Erbilu sem poslal dvajset elektronskih pisem. Nisem odnehal, začutil je iskrenost, da tja nisem bil poslan, temveč je moja želja vstopiti in spoznati ljudi, ki tam bivajo. In to mi je odprlo vrata."

Dnevnik, zvesti spremljevalec od malih nog

Tako med drugim v zgodbi z naslovom Izkušeni voznik v klavnici vadi ubijanje. Razum se utaplja v mlaki krvi, zapiše: "Pokol zunaj klavnice se nadaljuje. Lakota po nasilje je kot neozdravljiva bolezen. Kruto ubijanje je brez napora pobegnilo prek nizke ograje klavnice in predrzno prodrlo na ulice in tržnice vsakdana. Presenetila me je nenadna iluzija: ogrevanje v klavnici je bilo le za vajo, zgolj hipotetična simulacija za kasnejšo prepričljivo zmago v tej, še bolj nori, še veli zunanji klavnici. Hala klavnica je vsaj upoštevala prepoke in ubijala živino z enim samim prerezom sapnika. Na resničnem bojišču pravila ne obstajajo; pogosto presegajo meje mesarjev, zaradi česar se zdi krutost v klavnici sočutna, če ne celo ljubeča."

Simon piše od malih nog. Dnevnik. V osnovni šoli v Tajpeju so otroci morali pisati dnevnik, da je učiteljica videla, kako jim teče pisanje. V vojski so prav tako pisali dnevnik za nadrejenega. "Pisal si lahko o čemerkoli; o novicah, dopustu. Tudi kritiko oblasti si lahko izrazil, saj v času moje mladosti razdvojenost med pro kitajsko usmerjenimi in tistimi, ki so se zavzemali za samostojni Tajvan, ni bila tako očitna," odvrne na moje vprašanje. Od takrat je dnevnik njegov sopotnik. "Lahko se zgodi, da tudi mesec, dva nič ne napišem, nato sledijo vsakodnevne etape. Pri tastu in tašči v Slovenj Gradcu imam shranjene vse svoje dnevnike. Želim si, da bi jih hčeri enkrat prebrali, saj so ti dnevniki poseben del mene. Sicer sem staromoden. Po svetu hodim s kosom papirja in pisalom. (Knjiga Pastirji in klavnica, ki jo je Simon napisal v kitajščini, izdana pa je bila v slovenskem in angleškem jeziku, je pred dvema letoma na Slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najlepše oblikovano knjigo za odrasle in nagrado za najlepše oblikovano knjigo 2023. Oblikovala sta jo Anja Delbello in Aljaž Vesel.)

V iraški del Kurdistana se je odpravil v letih 2018 in 2019, potem ko je leta 2015 v Rigoncah ob hrvaško-slovenski meji srečeval številne Kurde iz Iraka. "To so bile velike družine, spoštljivi in lepo oblečeni ljudje, ki so ob tabornem ognju peli pesmi, kot bi bili na izletu. Povabili so me k večerji, za katero so bile konzerve rib, ki so jih dobivali na poti. Začelo me je zanimati, od kod prihajajo. Presenetila me je njihova odprtost, prijaznost. Ko sem bil v Erbilu na tržnici, mi je neznanec dal telefonsko številko in dejal, naj pokličem, če bom kaj potreboval. In sem. Želel sem videti petelinje boje. Odpeljal me je tja, ne da bi kaj zahteval v zameno. Ko sem ob 5. zjutraj stopil v eno od pekarn, mi je pek dejal, da je to tudi moja dežela. Jokal sem od ganjenosti, da lahko nekdo deli z mano nekaj, kar sploh ni njihovo, saj jim nihče ne priznava pravice do lastne države. Razdeljeni so med štiri države in enkrat bi rad obiskal tudi iranski del Kurdistana. Bil sem tudi v Indiji. Tam želijo samo tvoj denar. Kurdi so res posebni, čeprav sem imel podobne izkušnje tudi na češkem podeželju. Vsi so pripravljeni priskočiti na pomoč.

Fotografijo zavoha

Kakšen vpliv, moč ima lahko fotografija v podivjanem svetu, kjer se politiki igrajo z državami in ljudmi kot s kmeti na šahovnici?

Verjamem v moč podobe. Fotografi s svojimi izdelki sicer ne moremo spremeniti sveta, kot lahko to počnejo politiki, lahko pa ponudimo upanje. Podoba na fotografiji je lahko sprožilec razmišljanja, a je dandanes težko preživeti kvaliteten čas sam s sabo, zato se pogosto zgodi, da četudi se nekaj v tebi ob pogledu na podobo sproži, te vrnitev v vsakdan, družbena omrežja, ki nas nenehno hranijo z banalnostmi in neumnostmi, hitro zmotijo. A v pravem okolju so spremembe mogoče. Tudi zato, ker imam v Sloveniji več časa zase, za svoj notranji vrt, kot bi ga imel v Tajvanu, kjer je izredno hiter tempo življenja, trgovine so odprte do polnoči in ljudje se sproščajo na karaokah, zelo cenim tukajšnji način življenja.

Se vračaš v Tajvan? Kakšne motive loviš tam v objektiv?

Skoraj vsako leto gremo, saj tam živita moja mama in brat. Tudi s hčerama govorim mandarinsko kitajščino. Ko smo v Tajvanu, veliko hodim, meditiram, fotografiram pa predvsem pokrajino. Obnašam se kot tujec, ki se mu zdi, da mora vse zabeležiti. Hvaležen sem, da imam dva domača kraja; Ljubljano in Tajpej. V Ljubljani vsako jutro tečem iz centra mesta proti Špici in naprej do Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Vedno znova me navdušijo informativne tablice, ki jih vrtnarji postavijo ob vsako drevo in rastlino. Občutek imam, da ljudje v Sloveniji naravo resnično spoštujejo in želijo biti njeni učenci.

Simon v današnjem svetu hitrih, instant novic in "bruhanja" fotografij za dnevno produkcijo svoje dolgoročne projekte jemlje kot blagoslov. "Vesel sem, da lahko delam tisto, kar želim in pri čemer se počutim dobro. Fotografijo živim ne le kot poklic, ampak kot način življenja, k čemur je prav tako prispeval moj češki mentor, ki je zelo vplival na moj pogled na ljudi na fotografiji." Hkrati priznava, da zgolj od umetniško/dokumentarne fotografije ni mogoče živeti, zato se ukvarja tudi z določenimi komercialnimi projekti in vodi foto delavnice pri Galeriji Fotografiji.

Fotografija kot orodje povezovanja ljudi

Ali za dobro fotografijo ustrezno pripraviš portretiranca, poskrbiš za pravo svetlobo; ali je vse stvar trenutka?

Seveda imam svoj vizualni izraz, kako povem zgodbo; lahko spreminjam svojo pozicijo, se približujem ali oddaljujem, a nikoli ne nastavljam osebe v neki položaj, držo. Prav tako mi ni mar, ali sta kompozicija in svetloba pravi, saj nisem tam prvenstveno zaradi fotografije, temveč zaradi zgodbe, najinega odnosa. Da prodrem v bistvo odnosa. Ne fotografiram, da bi naredil najlepšo fotografijo na svetu, temveč želim, da bi ta postala orodje za povezovanje ljudi. In predvsem imam čas. Čakam na pravi trenutek, in ko ta pride, zavoham fotografijo, ne vidim je. Je kot trepljaj veke in fotografija je tam.

Osredotočenost nase kot dominantna kultura

Danes je že vsak sam svoj fotograf. Kakšen je tvoj odnos do fotografiranja s telefonom?

Nimam težav s tem. Sam sem naredil kar nekaj tovrstnih fotografij, za katere sem dobil celo nagrado Emzin. Tudi serija fotografij Midva, ki pripoveduje o moji ženi v času nosečnosti s prvo hčerko, je bila v celoti narejena s telefonom. Motijo me selfiji. Osredotočenost sama nase je postala dominantna kultura. Ko sem s hčerko obiskal atensko Akropolo, sem bil šokiran, saj je vsak delal selfije, pri čemer je bil kulturni spomenik zgolj dekoracija lastne podobe.

In umetna inteligenca. Bi lahko ta pomembno vplivala na tvoj poklic?

To je novi trend, proti kateremu se ne moreš boriti. Ko sem se sam začel ukvarjati s fotografijo, so se pojavili digitalni fotoaparati in se je postavilo vprašanje, ali to pomeni konec analogne fotografije. Vemo, da je ta prisotna tudi danes. Ni pomembno orodje, temveč oseba in odnos, ki ga vzpostavim z njo, preden jo fotografiram.

Kaj je zate dobra fotografija?

Da ko ljudje, ki stojijo pred neko fotografijo, začutijo osebo na njej, njeno čustvovanje, si začnejo zastavljati vprašanja in nekaj od nje odnesejo s sabo domov, mogoče tudi za razpravo s prijatelji. Danes se žal fotografije ne gleda z očmi, temveč s prsti. (Potegne nekajkrat po telefonskem ekranu, da bi ponazoril, s kakšno hitrostjo se sprehodimo čez fotografije, ki jih imamo shranjene; op. p.)